Sprva nič. Brezbarven mir.
Tema in praznina.
Nič živega, nič mrtvega,
le prazen nič, tišina.
In iznenada strašen POK,
(kako sploh POK brez zvoka?),
nato pa barve, luč in mavrica,
ljubezen, pesem, deklica,
vonjave, ptice, mravljica,
tema, oblaki, vrtnica…
…le kdo se tukaj šali?
Dobraaaaa
... mogoče bi šlo tudi brez zadnjega verza, seveda je to le moje dobronamerno mišljenje, odločitev pa tvoja.
Lp, Marija
Hvala za komentar, Marija, veliko mi pomeni.
Bom razmislila tudi o sugestiji. Z zadnjo vrstico sem izrazila svoje osebne pomisleke o resničnosti velikega poka....kar bum, pa smo tukaj z vsemi lepotami tega sveta. To se mi zdi kot šala...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: planika
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!