Epitaf
Objel si me,
neusmiljeni trg dela.
V svoje bogato nedrje
si me zatlačil
in s primerno strogostjo
mi v trdnem naročju vlivaš
lesketajoče mane
za mojo pokoro.
Nikoli ti ni dovolj moje bližine
in nisem dovolj virtuoz koristnosti,
da bi si zaslužil uspavanko.
Moji projekti so samo zame.
V nevidnih nočeh, ko ne gledaš,
bom prakticiral svojo prostost
in kukal čez tvojo ramo,
z utrujenimi očmi;
dokler še vidijo skozi okno
v tvoji prelepi izbi
brez nepotrebnih dekoracij.
Z ovenelimi prsti
bova brodila po sočni marmeladi.
Junaški bo žvenket tvojih kovancev,
ki jih bova štela po epskih dogodivščinah;
in sonce nama ne bo močilo čela
ne mraz tresel adrenalina polnih štrcljev.
Ko strohni moj duh,
boš stresel molče na tla
moje razglodano okostje
in s srebrnimi črkami vpisal moje pozabljeno ime
v veliko knjigo pridnih ljudi.
Všeč mi je zorni kot, iz katerega izrekaš pesem, morda le konec:
...
Ko strohni moj duh,
me boš izpustil nežno na tla
moje uprašeno okostje
in s srebrnimi črkami vpisal moje pozabljeno ime
v veliko knjigo pridnih ljudi.
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Hvala za komentar. Se konec bere preveč prisiljeno, izumetničeno, morda slogovno neprimerno? Ali je v neskladju s preostalim delom?
V bistvu se mi zdi "nežno na tla" preveč klišejsko, "uprašeno okostje" morda premalo udarno (hm, zaprašeno?) - konec bi bilo dobro, če je udaren, vsaj glede na zaznano stopnjevanje v pesmi,
lp, Ana
Sem poizkusil z rahlo spremembo oz. drugo variacijo konca; ne vem pa, če se (bralcem) sliši kaj boljše, z več resonance.
Odlično je, čestitke k pesmi,
lp, Ana
Hvala za komentarje in predloge.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sivi veter
- 18. 10. 2022 ob 15:49
- Prebrano 791 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 128.68
- Število ocen: 4