te bom prosil za poljube
pisane obljube in dotike z roko tam nižje
samo za nekaj ur ker prekmalu bo običajen dan,
ko bo jutri
bom verjel da bom nekoč velik za oba
in ti mi prideš naproti ko mrak ukrade sen
kot listje ki pada in padeš mehko podme,
ko bo jutri
te bom čakal na tisti prvi stopnici vzdihljajev
bogati s slapovi mehkih skrivnosti
da te ljubkujem in izpijem vse pisane obljube,
samo da bo jutri
ko postaneš topla čokolada večera
obarvana z golim žarenjem v tišini
preden naju ukrade noč temnih oči.
Suzana Kavka