so konci ki si jih želiš videti
vsaj s kotičkom očesa
in se ob tem ne počutiti
kot sebična pošast
zadnje ure se navadno za dolgo ustavijo
in potem v trenutku umrejo
le s podaljšano roko
odmahnejo iz groba
če odideš
je vrnitev vprašljiva
ne veš če boš zmogel
dolgo stati pod razkuhanim nebom
in zmrznjenimi oblaki
sredi dneva čakaš da zaspi minotaver
da noč s culo na rami odide
da lahko odpreš oči
jezik kože je moč tako hitro pozabiti
in se ga še težje znova naučiti
nova polt ima drugačno barvo in vlažnost
in vonj in mehkobo
– kot glinena zemlja
ki lahko preživi požar
z večerom prepojena soba
te opomni
te sezuje
in zaspiš kot delavec po žetvi
Alenka, "Ko se širijo ceste in vsa pokrajina postane prodajalna možnosti", tudi meni zastane korak, da prisluhnem besedam, ujetim v tvojo razmišljujočo pesem, ob kateri tudi mene "z večerom prepojena soba opomni", da se je k tvoji pesmi vredno vračati in v sveži metaforiki loviti občutenja prostora in časa.
Z lepimi pozdravi,
Breda
Hvala, Breda, za prijazen komentar!
LP, mcv
Očitno pozabljena ...
Utrujenost, ki lega na zapovedane in dejanske levitve znotraj posameznika ... čestitke,
lp, Ana
Ana, hvala in lep pozdrav!
mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!