Nekaj lepega je bilo med nama,
kar je povezovalo moj svet s tvojim.
Igrala sva se. Igrala s tem.
Igraje nizala sva strast v trenutke radosti.
Žonglirala s spremembami, paradoksi in vidiki,
dokler ni z zoro nekam izpuhtelo.
Izpuhtelo, ko da je veter vzel svileno ruto,
ko da metulj je odfrlel v nebo.
Izginilo je izmed naju. Tega ni več.
Neskončen prostor se je vmes vdel.
V praznino vtisnjen je spomin. Slutnja.
Vsaksebi sva ostala. A sva. Še vedno sva.
Se bova vendarle še kdaj igrala,
da zapolniva vrzel med nama?
Da nekaj lepega se stke v njej?
Saj znava to? Kajne?
Saj znava to!
Saj sva že takrat znala.
Minljivost načenja tudi odnose, in vendar včasih spomin prikliče in zahteva bližino, da bi se zmogla ponoviti ... čestitke,
lp, Ana
vsi znamo, pa nas ego uničuje ... lepo spisano in tekoče, čestitke. Lp, M.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!