Bukev trhla diha v zemljo.
Z veje goba se svetlika ...
sveža, tanka, z vonjem rose
vabi, zapeljuje, mika.

Glas je žamet, se dobrika.
Pravijo laži o meni -
so jeziki res strupeni.
Težko mi je ... neželjeni.

V mojih bisernih sobanah,
noč je svetla, pleše rada,
pleše s časom skozi tebe.
Mirmo, mirno nate pada

lahna preja - dih snežink je.
Na obrazu čipke lepe,
ni skrbi več, ne trpljenja,
misli so postala slepe.

Vonji lokvanja in mirte.
sladkost se zariva v dušo,
dvomi vsi so izpuhteli,
spala mirno bom pod rušo.

Mimogrede se utrne -
saj gotovo tam ni slabo,
ni nihče prišel nazaj še...
hitro kar zagrizem v vabo.

nada pecavar