Je zoprn občutek takole sedeti,
zijati okoli in prav nič početi.
Brezvezje in beda je vse okrog nas,
le kdaj spet veselje prišlo bo med nas?

In zunaj je sonce
in zunaj je dan,
skoz' okno le gledam,
postajam zaspan.

Pa saj mi ni treba!
Zakaj to počnem?
Čemu jih poslušam?
Jaz več ne umém.

So vzeli svobodo mi,
meni mladost,
vzeli spomine
mladostno norost.

Ne zmenim za rime se,
ne za refren.
Če pesem že pišem,
to zase počnem.

mathias štefančič