Ko je zjutraj odprla oči...
s praznim pogledom pogledala vanj,
ustnice, včeraj polne strasti,
zjutraj bile so razbit delček sanj.

Roke, ki ga je še včeraj iskala,
zjutraj ni čutil več v svojih dlaneh,
včeraj sta noro se, divje predala,
zjutraj čutila sta, da je bil greh.

Tuj bil obraz je, še včeraj ves njen,
ki ga je v sebi nosil to noč,
zjutraj pa trezen pogled, kot jesen,
strast izgubila čarobno je moč.

"Proč", si je rekel, da s sebe izmije
greh, ki ju skupaj položil je spat,
"tiho", je želel, naj tiho odide,
naj več ne dotakne njegovih se vrat.

Kot bi čutila, da čar je izginil,
da jo odriva od svoje bližine,
šla je, brez ustnic njegovih na ustih,
polna sramu in neznosne praznine...

coprnica z barja