veliko vprašanj je v tej pesmi. kje je tisti jaz, ko sem bil otrok, ali še prej, ali pozneje. kot da sem in nisem enak sebi. kje je trenutek, ki beži in vendar je trenutek. potem, od količine grem k bistvu in ne najdem drugega razen ljubezni. 

biti nič, biti izpolnjen z ljubljenim.

končno, saj samo lažemo, zna biti res.

lp, m

Miko, hvala za zelo zanimiv komentar, ki se osredotoča na bivanje, ki ga edinega poznamo. Že zelo mlada sem se spraševala, ali je bilo tudi prej ali je tudi kasnje, ali celo vzporedno. Knjige Richarda Bacha so mi za režo odprle vrata v neke druge dimenizje. Po moje le redke knjige dajo vpogled, kolikor ga sploh lahko dobimo, če nismo ravno jogiji ali mediji.

Morda pa zdaj nekje drugje živiva povsem drugače. 

lp

pi

prosto po Einsteinu, če bi se gibal s svetlobno hitrostjo, bi se lahko kušnil v rit, hoho. ampak ja, tudi pri Dostojevskem je govora o mnogih svetovih. veretno bi tudi v tistem drugem hotel biti srečen.

lp