prinesejo belino razprtih jader
odplujem do obzorja
prelomim se čez njegovo čistost
in padam
ob zidu poletja
v valove
ki se lomijo
in nikoli ne prelomijo
v jato
vreščečih galebov
ki razrežejo sanje
v slan okus
ki riše vzorce na kožo
da zadrhti dan
v ožgano travo
med nikoli utrujene škržate
ki se razpojejo v tišino
v sparino
ki zavezuje dihe
in migeta okoli otokov
v rdečo zemljo
polno bosih stopinj
in radoživega smeha
obide me hrepenenje
stegnem roke
in razprem majhno dlan
ostanki peska imajo okus lubenice
To je pesem podoživljanja morskih čarov! Zvoki besed valovijo ...
v prihajajočo jesen, ki ima svoje čare in skrivnosti, pozdrave, Nada
Portugalci bi rekli: saudade!
bravo, poezija nostalgije in pogrešanja. Naj morje, poletje, brezskrbnost, pozaba in odklop pridejo čimprej nazaj ...
Poslano:
04. 10. 2022 ob 16:39
Spremenjeno:
04. 10. 2022 ob 16:43
Jaz pa vidim odtenke INFINITUM-a v tej pesmi in skoraj nič SAUDADE
:))))
O, jaz pa veliiiko saudade. Vsak bralec ima pravico po svoje razumeti pesem ;)
Poslano:
04. 10. 2022 ob 23:33
Spremenjeno:
04. 10. 2022 ob 23:34
Razumeti?
A ni že dovolj je če jo samo začutimo, občutimo,
čutimo
:)))
Čisto dovolj. SAUDADE ... ;)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!