Prihaja potiho veter iz severa,
prevzame izdih poletja,
ujame v megle sonce,
ukrade njegovo žerjavco in prehiteti se ga ne da.
Spusti se nad vodo, v mrazu se zaprejo lokvanji.
V gozd priteče megla .
Kukajo iz zaspanih listov vesele gobe.
V jasi zelene trave v skrbeh se pokaže srna.
Na staro drevo jelen z rogovjem piše.
Ima najlepšo košuto, ki lepo v plesu mu sramežljivo namiguje.
Na gozdni poti fazan izbira kamenčke
za fazanko, ki še drema na soncu.
V deblu spi polh po naporni noči,
njegova dama se za hrbet drži.
Sonce vzhaja kot sveča in gozd pozdravlja.
Za deblom se pokaže gobar in v gozdu postane tišina.
V hipu se sliši samo veter.
Vonj človeka ostane in gobe strah prevzame.
Pod listjem drevja še ostanejo.
Še gobe oživijo v tej lepi, jesenski pesmi!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: faeq
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!