Otožnost seje nam nebo jesensko,
ko strga se poletje z naših kož -
kot kadar vidim v starem filmu žensko,
da z vlakom ji odhaja v vojno mož
in na peronu dolgo še stoji
ovita v mraz – je z njim odšla gorkota -
pogreznjena v odtrganost dlani
in v pajčolan, ki tke ga v dan samota.
Med stene stisne nas zmrzal, k ognjišču,
stran od pregretih skal in vod žubórja,
kjer se ledene rože kmalu v blišču
narišejo kot filigranska skorja.
Da le na boj ni klica za vladarja,
ki po lažeh in smrti zaudarja.
Čudovite so te tvoje ideje vtkane v sonetni odev, Poetesa Irena! :-)
Naj te navkljub sivini pocrklja jesenski dan,
Sašo
Lep sonet...
Zima prihaja in po vojni diši vzhodni veter...
Draga Irena, karkoli bom rekla, bo premalo.
V srce segajoči so tvoji spevi in ta sonet je čudovito delo.
Lep dan ti želim, Marija
... saj že sama veš, draga Irena, da je pesem vsebinsko in oblikovno popoln sonet, ujet v čas, "ko se volkuljam pobeli dlaka";
Čestitke k ustvarjalnemu snovanju in razkrivanju občutenja sveta sebi in bralcem.
LpB
začudiš se, koliko je promilitantnih tipov. zakaj človek ne more živeti sam s seboj v miru. nietzsche je mislil, ker je le prehod k nečemu višjemu, vendar je zagovarjal propad šibkejših. toda, šibkejši včasih zmagajo.
da ne bo nikdar zavladal mir, je misel, ki potre. se kaj spremeni, če si tega niti ne želim?
kako najti mir v sebi, se mi zdi poglavitno.
močen se mi zdi prizor človeka, ki ostane na peronu ...
lp, m
To je pesem za anale današnjega časa!
Je jesen, ki naznanja težko zimo, ki jo krojijo vladarji z namenom, da mučijo malega človeka, da ne rečem še kaj hujšega.
Sašo
Svit
Dejan
Marija
Breda
miko
Nada
in vsi brezimeni dotiki
hvala vam
z upanjem na milo zimo
vas bjema
pi
Čestitke k sonetu, ki ujema žalost ljudi, ki jih zaznamujejo vojne ... lp, Ana
Najlepša hvala, Ana.
lp
pi
Naklon. Bila si i ostala pjesnikinja ljudskosti. <3>
Hvala, draga nikita. To bi hotela biti, prav to. <3>
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!