Hišica stara, razpoke v pročelju,
v sobah in kuhinji sladke vonjave,
jabolčni vonj in vonj po pecivu,
na pragu pa pesem o rožah in pticah.
Hiša stoji še; zdaj stene so mrke.
V kuhinji ogenj več ne prasketa.
Vabljivega vonja ni več, ne peciva,
ni pesmi, na klavir nihče ne igra.
Ostaja le gola objektivna resnica;
dejstvo je trpko: zdaj si, zdaj te ni.
Življenje izgine in pesem zaspi ...
Golo življenje je gola resnica:
ješ, ko si lačen, utrujen zaspiš.
Si res samo golo življenje želiš??
učim se sprejeti kar prinese dan, morda to pomeni, jej ko si lačen...
živim kot da je zadnji dan in najdem neki mir.
želja je gonilo postajanja, ki morda išče izpolnitev v nas samih.
zanimivo vprašanje postavlja tvoja pesem.
lp, m
"Si res samo golo življenje želiš??"
Mojo goloto oblači ljubezen.
Da, LJUBEZEN!
A v domovih za ostarele in še kje drugje se vzdržuje golo življenje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!