Ko mi je babi kupila lutko,

sem bil premajhen,

da bi ji rekel lutka.

Bila je Luka.

Prijazna, mirna, nežna,

trpežna, hvaležna,

igriva, živa,

tiha kot miška in zmeraj z menoj.

Še danes je taka,

čeprav ni več taka.

Sedaj ni več Luka,

sedaj je to lutka.

Sedaj sem odrasel,

sedaj sem že star,

ni mi sploh mar,

kar mi govorijo,

da sem otročaj,

ki z lutko se druži,

se vsak dan mehkuži.

Lutka je lutka,

nič se ne krega,

nič me ne kara,

saj me še mara.

Drugi pa nimajo lutk kakor jaz,

imajo pa miške,

bele in urne,

ki tekajo, tekajo jim po hodniku

za sluzasto kačo

na starem hodniku.

Se smejem jim,

njihovim čudnim očem,

ponudim jim "Prav vam je!"

Potlej pa grem.

Na Svoji Poti