Z iztegnjenimi nogami sedi na jesensko vlažnih betonskih tleh. V dolgem krilu - ne krpa ga več - in v mehkih čevljih, morda copatih, ki so že zdavnaj pozabili na boljše dni. Zguban obraz ovija črna ruta.

Tanka poletna bluza se skriva pod utrujenim volnenim brezrokavnikom. Gumbnice osamljeno zrejo tja čez, kjer so nekoč bahavo posedali veliki leseni gumbi.

"Bi bilo kaj drobiža?" vpraša komaj slišno.

"Prosim?" doda še tišje za zvokom trdih korakov, ki se oddaljujejo brez postanka.

V očeh - priprte veke ne skrijejo praznine, ki zahrbtno mezi skozi zrkla, prerašča sram in nemoč - je zapisana tožba: "Sem še človek?"

In:

"Pa ti? Si ti še človek?"

***

Zlovešča megla

v sivem plašču ugaša

žarek nasmeha

Pisana_beseda