v jesen vztrajam poletna
imam dneve, ko sem pomladna
zimskost mi ne pristoji
ker smrt nikogar ne ogreje ali polepša
le skrije ga nad oblake
kot snežna odeja pokrije utrujen svet
in potem spet vse zaživi
in trava ne ve za travo pred njo
drevo ne za drevo
ne cvet za odcvetelost v nekem minulem septembru
čeprav rastejo iz istih korenin
le človek lahko prebira o prednikih
četudi ne ve ali je bil kdo od njih
preden je zabrodil k Hadu
in čudno je, da se ne čudi nebu, travam, drevesom
kot nečemu neznanemu in novemu
le do smrti ni brezbrižen
kot da ni že večkrat umrl
pozaba je krinka, ki so jo za umrljive izdelali bogovi
tatovi spomina
upravljalci vrtiljaka
na katerem se upiram vetru
z vonjem po kostanjih in usedlini deklice ki teče za pobeglim balonom
Snežinka bela
vsaka drugačen kristal
čudo stvarjenja
hvala za lep haiku, dedihajka
prisrčen pozdrav
Irena
Pesem, ki reinkarnacijo obravnava na zanimiv in svež način, čestitke,
lp, Ana
Dotaknila se me je tvoja snežinka, draga Irena (*_*)
Čestitke!
Pozdravček, Marija
Ana, najlepša hvala.
lp
pi
Velik topel objem v mrzel dan, Marija.
Hvala.
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!