Bela roža
BELA ROŽA
Sedela je
na klopi v parku,
veter ji
mršil je lase,
mrzla sapa,
mrzla kot led,
na licu
ji puščala je sled.
Sedela je
na klopi v parku,
jesen se
risala je v listju,
a ni obarvala ji srca,
bela roža v dlaneh
spomin edini nanj je b’la,
drobna solza
oko je zapustila,
čustva so še vedno tu,
kje je zdaj
in
s kom se zbuja,
kup vprašanj
poraja se.
Ni verjela bolečini,
ta prepredla je srce,
zdaj le bela roža
je ostala,
kot dokaz,
da nekoč jo
ljubil je.
ne brini,
bio je komplimant
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Anabea
- 15. 09. 2022 ob 16:16
- Prebrano 195 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 21.7
- Število ocen: 1