Thor

Ljubil si se z mano na oltarju
strasti.
Te strasti, ki je zdaj več ni.
Mi poveš prosim. Kdo zares si?
Da ne bom iskala bednih izgovorov
zganjala dolgih razgovorov vesti.
Povej mi prosim, kdo si?
 
Moja vest hoče, da se ji oprosti.
Zakaj že? Zato ker te ni?
Pozabi vest na to.
Sočutje je za šibke duše,
za usta izčrpana in polna suše.
 
Jaz pa imamo slino, ki razkraja,
vse patogene in zlobce nagaja.
Imam tekočino ki zmore,
napojiti usta moja in tvoja . . . 
ali si želiš še mojega znoja?
 
Tako kot včasih,
ko vesolje se je potilo z nama,
ko usta so vlažna bila sama,
ko v zraku dišala je sla,
ko sem tvoja zvezdica bila.
 
Ko plesala sva vesoljni ples,
vsak v svoji orbiti ujet
sva nekako ujela poti najinih zvezd.
Nekako . . . 
vsak trenutek je bil s strastjo prežet.
 
Se spomniš Thor? Na ta najin svet?
 
Je bilo treba besnet in rjovet?
Po nebu brez oblačka?
Saj veš, da nisem račka.
Razparati to modrino,
ki daje barvo svetu človeka.
Razdejati duha, 
da zemlja postane zakleta.
 
Kaj meniš
Thor, je bilo prav ali si bil nor?
 
Najin svet, dveh zvezd, v orbito ene ujet?
Ga razbiti, razdvojiti,
da vsaka zvezda bo šla po svoji poti spet.
Sama plula čez zrak,
ki zmanjkuje ga,
saj norec z njim se igra.
 
V univerzumu pač drugo pravilo velja.
Tam kjer se norec igra
ni prostora za dva.
Ali pa je brezkončnost dvojnost postala,
si ti jaz ali sem jaz ti?
Kaj je zrak v vesolju?-ga ni!
 
Ali sva midva mogoče tri?
Lahko sva neskončno mnogo poti.
Ali pa prah, ki na pogorišču še tli.
Tisti nič, ki ga več ni.

Anesa ŠITs

Komentiranje je zaprto!

Anesa ŠITs
Napisal/a: Anesa ŠITs

Pesmi

  • 15. 09. 2022 ob 09:00
  • Prebrano 153 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 21.2
  • Število ocen: 1

Zastavica