Izgubljena

Jaz stojim tam,
sama na širni planjavi.
Sredi svojega osamljenega gradu, 
kjer žalost me gnjavi. 
 
Srce zavozlano in zapeto, 
ničesar ne čuti, ne vidi, 
ne sliši tega kar bilo je doživeto, 
prestrašeno se skriva za kamnitimi zidi.
 
Spet tujka postala sem sama sebi, 
le kdo me pozna. 
Za obzidjem..
..nihce me ne vidi, 
nihče ne spozna. 
 
Kdo sem postala.. 
figura iz betona, 
kamnito srce, 
obnašanje brez bontona.. 
 
Kdo sem..jaz..
..kamnito srce, beseda,  frekvenca
ali le izgubljeni glas?

Anesa ŠITs

Komentiranje je zaprto!

Anesa ŠITs
Napisal/a: Anesa ŠITs

Pesmi

  • 14. 09. 2022 ob 13:54
  • Prebrano 238 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 36.4

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!