Jaz stojim tam,sama na širni planjavi.Sredi svojega osamljenega gradu, kjer žalost me gnjavi. Srce zavozlano in zapeto, ničesar ne čuti, ne vidi, ne sliši tega kar bilo je doživeto, prestrašeno se skriva za kamnitimi zidi. Spet tujka postala sem sama sebi, le kdo me pozna. Za obzidjem....nihce me ne vidi, nihče ne spozna. Kdo sem postala.. figura iz betona, kamnito srce, obnašanje brez bontona.. Kdo sem..jaz....kamnito srce, beseda, frekvencaali le izgubljeni glas?