Še morda veš, kje si pozabil srajco plavo?
Veš, da si pozabil dan, ki ne mineva, vsako jutro začne se znova.
Košček papirja na mizi sameva.
Besede iskreno napisane, še vedno me prizadanejo.
Veš, da si cesto zavzel, nazaj nisi se ozrl.
Tvoj glas v mojo uteho, napolni mi ušesa.
Rekel si, pridem drugič in zabodel me v srce.
Tebe ni bilo deset pomladi, spet postaja vroče, daš upanje in iz srca v srce si preskočil.
Prižgal se bo še en kres in bo spet v moji glavi tvoj nori ples.
V dimu bo tvoj obraz, ki je mene v srcu udaril kot ognjen plaz.

faeq