V stari, razdrapani hiš, kjer živim s
familijo sam, ker vse druge stranke so se že razselile drugam,
imamo kar naprej kak direndaj.
To je ena takšna pretočna hiša, kot kolodvor.
K men namreč hodjo moževat odbitjeki vseh sort; boemi, poeti,
filozofi, jajcgunclji, pa tud kak normalen se vmes najde.
K moji taboljš polovici pa hod bablovje raznih dimenzij, okusov in
izgledov (da včasih še jaz, ki sem vsega vajen, kar gledam kot kak
najstnik), na čvek pa na kavo.
K tamalmu mulcu v cimer se ko kakšne megle vlečejo vsi bledikav
otroc računalniške igrce špilat, da majo kar štirioglate oči, pa še
kak utripajoč napis se včasih not blešči, ko odhajajo.
K tastarejšmu pobu, gor na dile, se pa valijo – ne glih vsak dan, a
kar pogost – cele trume raznih čudn postriženih in našemljenih
mladičev, da ne veš, a si se v datumu zmotu in te je pust
nepripravljenega zalotu, al kaj hudiča se dogaja.
Tam gor je kakor en mini mladinski klub, ki ga, mimgrede povedan,
naša super velka vas nima, da se tamlad res nimajo kam drugam dat,
ko da se po gostilnih - od kodar jih nuben ne pregaja - in
vsepovsod drugod, kakor kakšni zombiji vlačjo. No, tam gor jim je
kakor kak pribežališče.
Tam gor se zbirajo od tavečga prjatli pa prjatlce, pa včasih še
njihov prjatli pa prjatlce, pa najbrž gor vseh sorte neumnosti
počnejo, tud take kot smo jih mi; tiste, ki če jih ne bi, bi njih
tam gor ne blo; pa ziher tud kaj pokadijo pa ga kak tringlazel
(preveč) popijejo - po sistemu: iz roda v rod, duh išče pot – pa
seveda, tisto muzko, ki jo nobeden več ne zastop navijajo, da se mi
včas zdi, ko da sem na kakšnem drugem planet.
Včasih so res mal čez mejo glasn, da se morm še jaz mal oglast;
kakšnih hujših pizdarij – takih kot smo jih mi kekdaj zganjal – pa,
hvala bogu Dnarju – ne počnejo, če ne bi jih že jaz tud zdavnej ven
pometu. No, so tud čist ena druga generacija; si tud velik manj
upajo, kot smo si pa mi – se mi zdi, ne bom pa dal roke v
ogenj.
No; tak mamo!
Potlej, se ti pa enga lepga dne naslika na vrata stanvanja lastnik
bajte, ki se obnaša, kot da je nas, ki smo že prej not bli, zraven
kupu, pa prav:
Zdej je pa dost! Sem dobu od raznih staršu prijave, da se za svoje
otroke bojijo, ker k vam hodjo. Tuki se pa menda vse sorte dogaja,
pa jih je strah; bo treba dile spraznit – se gor sama mafija zbira
– tok pravjo.
U, ti matr, sem reku, pol bi moral pa mene skrbet za svoje utroke,
če se sama mafija zbira! Saj le od tistih, ki so se pritožl otroc
sem hodjo; so tako čist solidn izgledal, da sploh nisem pomislu na
to, da so sami mafijci in to še od tastarih potrjen. Bom mogu res
neki nardit.
Mal me je debel gledu, pol je pa reku, da sem ga narobe zastopu in
da je to glih obratn.
Potem sem pa jaz njega mal debel gledu preden sem mu reku:
Če je pa taka, pa jim le povej, da lahko kadar kol k men pridejo po
svoje mladiče – še kako pjačko bojo dobil; po tem pa naj le svoje
otroke lepo doma držijo, tako kot jaz svoje, pa bomo vsi zadovoln,
pa se jim ne bo treba nikol več bat, da bi ta njihova mafija moje
otroke kvarla in men kakorkol drugač škodovala. Tud jaz, ti povem,
bom bolj mirn.
Pa sem zaprl vrata in on je, potem ko si jih je, zaprta, do
potankosti ogledu, šel.
Saj ne vem čist za ziher, če sva se v vsem zastopla, pa tud to ne
vem, če je komu kaj od tega kar sem mu povedu, povedu; vem pa, da
je tastare res strah.
Pa ne za otroke.
Bojijo se tega, ker jim sedanjost počas iz rok drsi in jim bo kmal
le še preteklost ostala. Strah jih je, ker tamlad, ki smo jim ves
cajt prihodnost pod nos molil, niso več z njo zadovoln, pa zdaj
počas sedanjost lovijo in tastare iz nje izrivajo.
Jebiga; se bojo že mogl navadit; saj se je našim tastarim tud to
dogajal …