Ni se zgodilo
Samo močneje si mi stisnil roko,
ko sva v globini zagledala
najini senci s široko razprtimi očmi.
Med mrhovinarji,
prežvekovalci sanj,
sta mirno polzeli po belih skalah
in čakali,
kdo od naju se bo prvi zamajal.
Mogoče sva kdaj bila andaluzijski veter,
ki je Lorci šepetal tiste
prave besede.
Mogoče sva bila ogenj,
ki je poslušal,
kako pokajo duše
v grobih pijanih možeh.
Od štrka, kvartopirca,
sva s srčno damo v rokavu
priigrala urok poljubljanja neba.
Zato še ni bil čas …
Takrat še ni bil čas.
Mogoče sva bila ogenj,
ki je poslušal,
kako pokajo duše
Svit ... nasmeh nazaj ... :)
Lp, Polona.
Pesem, ki s svojim odprtim koncem drami bralčevo domišljijo, da se ponovno vrne k začetku in naprej ... čestitke,
lp, Ana
Čestitke k podčrtanki, Polona. Z zanimanjem jo berem in si domišljam, da se tisto, kar se še ni, bo zgodilo.
Lp, Breda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 12. 09. 2022 ob 16:48
- Prebrano 335 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 213.51
- Število ocen: 9