Med drevesi se mrači.
Ljudje mislijo, da slišijo grožnje zveri,
ko slišijo le
krike svoje vesti.

Med drevesi se noči.
Popotnik hodi skozi gozd.
Ni dovolj pogumen,
da bi ostal v njem s sabo in z zvermi.

V grad se zateče,
grad, poln svetlobe in ljudi.

V sobani je gostija,
kjer gospoda se opija,
kozarcev, vina je še za gosta dovolj.

Med drevesi se dani.
Kar je od popotnika ostalo,
ko na grajski gostiji
ponevedoma je strup popil,
kar bi zraslo iz njega,
če bi v gozdu z volkovi prenočil,
zaman iščeta drug drugega.
Večno bosta krožila,
nad svojo usodo tožila.

Ljudje ne bodo slišali.
Trkali bodo s svojimi kozarci,
mnogokoga izgubili,
daleč stran od dobrohotnih volkulj.

Dita Škalič