Melodije nežne ljubijo poletje.

Zdaj mir je na dokih. A še dihajo

in se zlivajo iz vitrine v iskren

nasmeh, kot pri otrocih.

Vso to sonce ne zamre in slišijo

se na burji ob jesenskih zvokih.

Tu jesen bo še dolgo deževna,

suha. Vse bolj pusta. Po meglenem

dnevu z listjem posuta. Zbledel

bo dan, ko na morju nikogar ne bo.

Njih pa še vedno vsa zemlja posluša.

Ostalo mi je kar nekaj stez za

nazaj. Kaj drugega, da trgajo

se nehote. Nad suhimi vejami

v odejo razgrne in prepleta

njih star zelen bršljan.

Gledajo daleč v morje pred seboj.

Dihajo in se zlivajo v tisto rumeno

pomarančo nad menoj.

Pod tvojimi prsti tam nekje.

In kaj drugega, kot nehote.

Sredi globeli v tej smeri jeseni

pa slišim še večje pesmi. 

Blanka Drnovšek