PREBRATI CELA ŽIVLJENJA
Vijolični lasje se ji oklepajo bikastega piercinga,
sprašuje o zgodnjem otroštvu malčkov.
Sama vem, da je vrsta v kateri sedim
zame preozka
(pa so vse enake) –
problem življenja je ravno v tem,
da se začne zdeti enako pod vsem lučmi,
če je predolgo nažgana
ena sama luč.
Sulica mi ne pada več iz rok
(varno je položena nekje med želodcem in črevesjem).
Sedaj v svet hodim luknjasta,
vložena, vpeta, razpeta med mape,
ljudi in prihodnosti.
Vse je vedno manj berljivo,
vedno manj jasno,
sem del 1000 zgodb –
da bi me vsaj ena prepričala
(pa že leta nisem prebrala cele knjige).
Ko hodim po ulicah, bentim.
Ne nujno zato,
ker življenje razočara,
ampak ker ne preseneča.
(Ali pa že tako dolgo preseneča
na vedno isti način.)
we don't ask for happiness, just a little less pain
ko se samo zazdi
da so kocke zložene
jih naplavi
vsaj še enkrat toliko
Vešč so mi te (ponavljajoče) variacije življenj/zgodb.
Morda samo vprašanje, čemu začetni vrstici uvoda? V prozi je sicer smiselno tako predstaviti "karakter", ne vem pa, ali je tudi tu nujen. :)
Lp
Helena
Igorj,
čudoviti verzi, jih v polnosti začutim.
Naprimerjanez,
Bukowski knew life :(
Hvala za mnenje Helena, bom razmislila.
Komentiranje je zaprto!
.jpg "Eva Šubic")
Napisal/a: Eva Šubic
- 07. 09. 2022 ob 00:03
- Prebrano 402 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 112.96
- Število ocen: 5