Najprej vidim barve potem vidim drevesa
Živeli so za svoje veselice
kot žival poskuša prečkati cesto
kot midva ki sva sredi puščave postavila ograjo in zdaj iščeva temeljno barvo
Povsod je cesta
z gladino morja Tukaj plavaš tukaj se utopiš Življenje
se izteče na nekem počivališču kot tovornjak poln kemičnih stranišč Naprej gre iluzija kotali se mesec zaorje meteor v sibirske jelše v dušo in psa
Do tega dne človek kaj še nosiš v sebi
Ali ni vprašanje veliko kot vesolje žvenketanje kozarcev meh harmonike kar si
Sem le jaz preresen
pred zimo ki ščipa v lica ki kot bager koplje v zmrznjeno zemljo
Zdavnaj že nisem odšel iskat prvinskosti Suho cvetje dajem v vazo na žici ptice vse imam preštete
Lovlenje pogleda in ujemanje drobcev, da bi se (nekoč) sestavila cela slika ... pa se bo? Čestitke,
lp, Ana
Iskanje prvinskosti pod lakom kulture, nekoč naloga umetnikov, da bi našli nov izraz, koreografijo ..., z roba vojne, kjer se lahko tudi spozabis in npr. fotografiraš ranjenega vojaka, brez misli, da bi pomagal..., vse je dano v premislek.
Iščemo pot v bolj človeško družbo, k svetovnemu miru, govorimo zato o ljubezni in ostajamo suhih ust. Ker se človek ne spreminja, ne ljubi, itd.
Celotna slika bi bila nek velik filozofski opus, bojim se, nekaj preživetega. Kaj nam ostane razen dejstva, da je vsak dan nov in da vedno poskušamo znova.
Hvala, Ana in lep pozdrav.
m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 06. 09. 2022 ob 06:56
- Prebrano 334 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 59.96
- Število ocen: 3