Včasih pobožaš
kakšno drevo,
recimo, nekje bolj
na samem,
da se ne osmešiš
pred pogledi.

Morda imaš celo
svojo smreko,
bukev, ali hrast
za objemanje,
da le ni preveč
na očeh.

Ti kdaj pride
na misel,
da bi drevo
potem ozmerjal,
ali brcnil
v dokaz,
da nisi osladen?

V resnici
ves čas hrepeniš
po prebujenjih,
v katerih je umetnost
dih otroka,
Arhimedova točka,
ki v njej postaneš
nepomemben.

Leona