Glasba prehaja,
hlastno in zapolnjujoče,
skozi plast,
ki me loči od obstoječega tam zunaj.

Mehkoba sveta se zliva v telo.
Skozi kožo, skozi priprta usta,
v pljuča, ki se, premajhna,
s silo širijo ob vsakem vdihu.
S smehom dere
v mehko drobovje trebuha,
v moje valujoče koprnenje.

Čas bližajočega večera
me je odprl na široko,
ne da bi me vprašal,
ali si tega želim.

»Odpeljem te,«
rečeš,
»skozi labirint starodavnega bazarja,
kjer so moški in ženske iz drugih svetov,
kjer lajajo psi in
ljudje plešejo na ulici tudi ob dnevih,
ko so njihovi otroci lačni.«

Poznam ta kraj.
In telesa.
Iz nekega drugega življenja.
Čudovita telesa resničnih ljudi.
Vonj upanja.
Vonj poželenja.
Očarljivi vonj preživetja.
Trpki vonj obupa.

Peščena ura mojih misli se noče zavrteti.
Času hočem skriti drobna svetlikajoča se zrna.

Večer naju začne oblizovati s svojim žametnim jezikom.
Zadnji žarki sonca poostrujejo gube na mojem obrazu.

Neka deklica steče za očetom.

Prehod v slepo ulico prijazno zareži v naju.
Ve, da se bo zgodba končala z besedami:
»Hvala ti za ta večer.«

poetesa