Pod stopala sva skrila nekaj lepega
Ljudje smo sedeli na konfinih
in
opazovali košute,
kako hitro so zaslutile
rob besed.
Skozi tanke zavese dežja opazim
grob,
izruvane oči,
upognjen zid,
stik trenutka z večnostjo
vnovič pomendrane ciprese,
prikovano nebo,
ki se z nežnostjo noči
dotika
mokrih ustnic.
Ti, ki veš,
da se dobra gostija
ne konča
v
želodcu,
potem kaj kmalu pozabiš skrbi
in
zaspiš
v
septembru.
Moje stopinje briše veter,
ko se srečava
v
množici gostega mraka,
preblizu odpadlim listom.
Nekaj me ustavlja,
nekje ponovno kopičiš nesmiselnosti,
trpek hlad,
brezbrižnost,
spokojno ovenelost.
Zanimiva atmosfera v pesmi, morda bi spremenila nekaj drobnarij v tem delu pesmi:
...
Skozi tanke zavese dežja opazim
grob,
izruvane oči, oupognjen zid,
stik trenutka z večnostjo, pa vnovič pomendrane ciprese, kot prikovano nebo,
ki se z nežnostjo noči
dotika
mokrih ustnic.
...
Mogoče je tudi tisti gospod z zaključka odveč in bi končala pesem z verzom: spokojno ovenelost.
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Čestitke k pesmi, ki raziskuje medprostor,
lp, Ana
a da ga res?
a bi se res spustili v to debato :O
Najbrž vsak bralec po svoje (ne)zaznava vmesne prostore (med tu in tam, med jaz in ti, med časom in ne-časom itd.),
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jernej Jager
- 02. 09. 2022 ob 23:10
- Prebrano 606 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 101.7