Dišalo je po pasti za parket. Na tabli je z veliko številko in malo tiskano črko pisalo '1.b.' Mami me je posadila za prvo klop, tik ob katedru, mi zabičala, da naj bom pri miru in odhitela v svoj razred. Ko je zamrl odmev njenih pet, je bilo neskončno dolgo vse tiho. Potem je za mojim hrbtom nenadoma završalo. Napeto sem čakala, kdo bo prisedel k meni. Mislila sem že, da ne bo nikogar, ko sem na svoji levi, ob oknih, ki so se raztezala po celotni dolžini razreda, zaslišala ženski glas: "Marjanca, bi sedela zraven te deklice?" Marjanca je brez besed vzela šolsko torbo z ramen in prisedla. Nato je odprla torbo in na klop previdno položila podolgovato kovinsko škatlo. Tako lepe škatle še nisem videla. Na njej so bile v obliki mavrice naslikane barvice in nad njo napis Faber-Castell. Znala sem že brati, a beseda mi je bila tuja. Skrivoma sem od strani poškilila k deklici. Imela je svetle, rahlo valovite lase. Bila je ljubka kot punčka na okrogli škatlici za kremo, s katero mi je mami zjutraj zloščila čevlje. Tisti trenutek sem vedela, da se mi je usedla v srce.

star abecednik

v pisanih čačkah spomin

na prvošolko

nemesis