Od vedno me je bolj mikalo
doživljanje kot preživljanje življenja.

Psihologija je skakanje čez vsak prepad
(varno z zaletom),
umetnost pa je skakanje v vsak prepad
(nevarno z zaletom).

Hecno, da me oboje privlači,

a vendar oboje kroži okoli

iste mrhovine –

le z drugačnimi pristopi.

Psihologija preprečuje ljudem
doživljanje življenja v polnosti spoznanja –
ker večina ljudi
nima toliko zob,
da bi lahko prežvečilo kaj
tako lepljivega,
tako težkega,
tako celovitega

kot je življenje samo.

In vendar, le kako lahko svetuješ,
kdaj, zakaj in katere prepade preskočiti,

če se vanje nikoli
nisi pognal sam?

Po drugi strani pa
hipokrit je tisti, ki odsvetuje
vse bolečine spoznanja
in evforične sladkosti

minljivih popolnosti
le zato, ker predpostavlja,
da človek pred njim
je prešibek za take ekstreme,
prešibek za to,
da bi za tem,
za izkustvom življenja samega
v tistem drobcenem vsakdanu –
služb, kav, pilatesa in se kakšnih drugih paradigem,
še kdaj srečno živel.

V povprečje se usmerja šibke.

Psihologija in umetnost –

na prvo žogo nepovezano, na drugo kontradiktorno,
in vendar nekdo, ki se ne more zlomiti,
nekdo nelomljiv –
kako bo ta kaj vedel o tem,
kako lomljivo palico
ne nalomiti.

Njegova stabilnost
ni naučena, ni spoznanje –
je le prirojena hladnost,
ki jo poučuje
kot nekaj učljivega.

Nasvete o tem,
kako preskočiti prepade
sprejemam samo od tistih,
ki jih vidijo.

Eva Šubic