http://www.pesem.si/article.php?blog_id=16452

In z drevesa je na naju
plod oreha padel.
Vanj zagrizniti ne moreš -
zob bi ti izpadel.

In tako sva s Perorezom
kládivo iskala,
da pod trdo bi lupino
bistvo poiskala.

Šla sva vsak po svoji poti.
Dolgo sva hodila,
v jati ptičev in ljudi
gluhim govorila.

Ptice so sfrlele vkraj,
ljudska nrav pa rekla,
da je pesnikov preveč -
se bova opekla.

Končno sva vrnila se
trudna, popackana
s ptičjim drekom, od ljudi
v kvaziraj izgnana.

X X X X X X X

Oreh bil je še kar tam.
Perorez pobere
kamen, trešči ga, Kerstin
pa jedrce izdere.

Sladko-grenko je bilo
na obeh jezikih.
Sladko grenko je pač to
v pesniških dotikih.

Aleksandra Kocmut - Kerstin