Prejadral vsa je morja, oceane,
bil na mnogih preizkušnjah ...
našel tihe vode,
prijazne valove,
neusmiljene viharje ...
in vsaka izmed teh mu je prinašala veselje,
na svoj način napolnila njegovo široko srce,
kjer je bil vedno prostor za vse,
ki jih je ljubil,
čeprav so bile daleč stran v pristanu,
kamor morda nikoli ne bo vplula njegova barka.

Še zadnjič se odpravja zdaj na širno morje,
poslednjo gre iskati pot.
Ali tokrat našel bo bonaco,
ali našel bo valove,
dober veter za njegova jadra,
ali našel bo vihar,
zadnjo, popolno nevihto?

S steklenim pogledom pluje zahodu nasproti,
reže trdno brazdo po svinčeni gladini,
katera odseva barve prihajajoče nevihte,
ki pa ji tokrat ne želi ubežati v mirne vode.
Ker še zadnjič se odpravil je na širno morje,
da končno najde svojo popolno nevihto,
da zaživi pravo, polno življenje,
saj v sebi čuti,
da le ob njej živi.

Črne vode stiskajo njegovo barko,
vihar biča strgana mu jadra,
a v njegovem srcu je le mir in tiha spokojnost,
saj poravnal je vse račune,
ni več dolga v njegovem srcu.
Še zadnjič dvigne barka se v zid valovja -
resnično zaživi in ...
umre.

ne najde svojega miru na mirni gladini
ampak le v temi globočin morja -
tam cilj leži njegove zadnje plovbe,
tam našel zase bo svoj večni mir.

Dejan Bosil