Pobrala sem se s ceste s tabo,
ker si me gledal in se nasmihal
in mežikal.
(Mežikal si zato, ker ti je masten švic kapljal v oči.)
S tolstimi prsti si mi namignil trikrat zaporedoma.
Tvoj mehek podbradek se je zlival s ključnicama in grodnico.
Cela koža se je voščeno svetila, kocine na obrazu so bile
enakomerno, a redko razporejene. Nepobrito raskav si bil kot tvoj
glas.
V kotičkih ust se ti je nabirala bela zmes suhe sline,
ko si govoril in se škrbasto režal.
Žaltovo je zadonel tvoj smeh,
ko se je razporejal v nenaravnih intervalih skozi telesno
maso.
Slekel si raztegnjeno majico z napisom
Uporabljam zaščito
Eset smart security NOD.
Hlače so se na tleh zgrbančile v nepravilne gube.
Strmo sem stegnila roke, ko sem zagledala
tvoja pleča. Na lopaticah se ti razrašča kup kosmatega
plevela,
nešteto lepotnih pik (Zakaj se jim reče, da so lepotne? - Na tebi
ne zgledajo lepo), množica izbočenih znamenj in mesnatih
bradavic.
Nemo sem strmela, ko si me potegnil za sabo
in začel razlagati, kako inovativno si se izrazil,
ko si delal
internetno stran za vaškega podjetnika.
Vprašala sem te, če blogaš. Odkimal si.
Jaz pa, sem rekla.
Ostala sem sama v svetlobi računalniškega ekrana,
ti si zlezel noter.
Zalka Grabnar