Kako sem postal pesnik
(In - ali si potem, ko napišeš nekaj, kar je prava
poezija, za vedno pesnik?
Kaj je to : biti pesnik?
Davorina, 14. 8. 2009, Pesem.si)
Nekoč sem postal pesnik.
Najprej sem nekaj časa hodil, potem
sem
sedel pod oreh,
(nanj je sedla ptica)
in jaz
sem postal pesnik.
Nato je mimo prišla Kerstin
ter me vprašala,
kdo sem, jaz pa
sem ji povedal
vso resnico.
Oh, kako se je razveselila!
Potem je dejala,
da je tudi sama pesnica
in jaz sem odvrnil,
da smo vsi
pesniki.
In pesnice, je dodala.
Povedal sem ji, da
bi tudi jaz bil raje tako, kot ona,
pesnica,
vendar sem moški,
za kar pa nisem
sam kriv.
Nato sva si predlagala,
da bi napisala
vsak eno pesem
in res sva
napisala
vsak eno pesem.
Jaz sem pogledal njeno
in ona je pogledala mojo.
Tvoja je brez rim,
je dejala
in jaz sem dejal
tvoja je z rimami.
Potem sva si ju
še nekaj časa
kazala
in sva videla, da služijo istemu imenu,
čeprav imava različno.
Nato sva si dejala, da bo to
najbrž zato, ker je ona
pesnica
in jaz pesnik, da se zato
razlikujeva
ali pa tudi ne.
Potem sva se sprla.
Kregala sva se
nepretrgoma
tri dni
in tri noči.
Kar naenkrat pa
pride neki človek
in naju vpraša,
zakaj se prepirava
in poveva, da je ona pesnica, jaz
pa pesnik.
Pfuj,
reče neki človek
in pljune po tleh.
Jaz ne bi nikoli hotel
biti pesnik,
še manj pesnica
ter doda
da jih danes ne rabimo več,
saj so pesmi
že na internetu.
Potem je odšel.
(Tudi ptica je odletela.)
Jaz
in
Kerstin
sva ostala sama.
Kot Eva in Adam
pod orehom.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rezman Perorez
- 15. 08. 2009 ob 07:30
- Prebrano 1261 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 490
- Število ocen: 11
