Jane Duran (1944) je pisateljica, katere delo je pogosto prežeto s spomini na izgnanstvo. Rojena na Kubi, odraščala je v ZDA in Čilu, hči matere Američanke in očeta Španca, ki sta se spoznala, ko je pobegnil pred Francovim fašističnim režimom. Njen oče se je boril v republikanski vojski in njegov molk o tej izkušnji je strašljiva opustitev, kot ganljivo sporoča njena druga zbirk Tišine iz španske državljanske vojne. Duran se je v svojem življenju srečevala z različnimi kulturami; to se odraža v nekaterih njenih pesmih, kot je "Time Zones", ki predstavlja kraje, ki jih je obiskala po vsem svetu. Po drugi strani sta njeno otroštvo in mladost v Združenih državah prav tako močan vir podob, ki so intenzivno posredovane v pesmih, kot je "Plašč". Njen mož je Alžirec in imata sina, ki ga Duran slavi v svoji nežni seriji 'Zagharit'. Trenutno živi v Veliki Britaniji.

V svoji pesmi "Možganska kap", ki opisuje izgubo jezika, ki jo je utrpela njena mati, Duran pravi: "Grem iskat tisto, kar manjka". V tem primeru so to besede, ki jih njena mati ne more več povedati, vendar jo pri njenem delu pogosto pritegne tisto, kar ostane neizrečeno. 'Not Talking about Franco, 1959' se konča s podobo njenega strica, ki gladi čipkast prt, gesta, ki zgovorno kaže na njegovo nesposobnost, da bi odkrito govoril. Vendar poleg tega raziskovanja tišine Duranino delo intimno govori tudi o človeških izkušnjah. Besede žalosti so čustvena obremenitev takšnih trenutkov – včasih obredna, kot je jok iz oči v oči v 'There are Women' ali ritmi starega recepta v 'Snow Pudding'.