Če bi živela v svetu,

ki bi ga s pasteli naslikala za naju,

bi bilo moje življenje čakanje.

Tvoje vračanje bi objemala

na vetrovni pečini

v jutrih, opoldnevih in oblačnih večerih.

Najini otroci bi imeli otožne oči.

Nalezli bi se samote mojega mesa

in podedovali tvoja krila.

Njihova stopala se ne bi dotikala kamnitih tal,

ko bi se stekali vsak proti svoji luči.  

Polona C. Pegan