Vroče, vroče, suha trava,

piha topli, sunkoviti fen;

razgaljena ramena, čaša vina,

kot nekoč na rivi v Šibeniku.

Čaša temna in globoka,

v vinu pa odsev neba

izginja mi s požirkom vsakim.

Vem, da morje je tam daleč,

jezero pa blizu, da zaplavam,

se naužujem elementa,

ki je sinonim življenja.

Klima se spreminja.

To je dejstvo.

Jaz sedim na vrtu, na celini,

a vse je, kot da sem na morju.

Srečna! Saj tu sta jezero in reka,

ki teče iz Vitanja v Celje.

Kako bogata sem v tem okolju!

Požirek za požirkom in veselje,

ker sosedje mladi si vrtijo glasbo -

kot kakšen DJ,  ki skrbi za dober žur.

Vstale slike so z obale morske

iz časov gálebov, prijetnih fantov dalmatinskih,

iz časov plesov na terasah, v kampih

iz časov, ko prišla sem na plesišče kot kraljična.

Se še kdo spomni pesmi Ximeroni*?

Nihče?

Oh, kako je ta pozaba bedna ...

Zdaj sedim na vrtu – s spomini

in doživljam vse lepote morja ...

Saj ni le morje – ta neskončna voda!

Saj ni le vonj po ribah sveže nalovljenih!

Saj ni le joda vonj v meglicah morskih!

To je spomin mladostnega razpoloženja,

ki tu je in sedaj – na tej rumeni travi!

Nada