je v bleščanju obeljenih kosti

ki se kot odmev davnih besed

zatikajo v skrivališču ponižnosti

in mrmraje ponavljajo mantro

da votline v lobanji

ne bi zapolnile kristalne prerokbe

iz zaraščenih ruševin orakljev

čarobno šepetanje ne pojenja

ko je srce najvišje je hkrati najnižje

in je zvenenje in izločevanje

v zguban krog in prelito vodo

kjer se sveto in svet zavrtita v puščavo

Janez Virant