je v bleščanju obeljenih kosti
ki se kot odmev davnih besed
zatikajo v skrivališču ponižnosti
in mrmraje ponavljajo mantro
da votline v lobanji
ne bi zapolnile kristalne prerokbe
iz zaraščenih ruševin orakljev
čarobno šepetanje ne pojenja
ko je srce najvišje je hkrati najnižje
in je zvenenje in izločevanje
v zguban krog in prelito vodo
kjer se sveto in svet zavrtita v puščavo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Janez Virant
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!