ZRNJE PRAHA

Na mali jasi raste majhno drevo.
Mimo vijuga prašna gozdna cesta.
Na drevo sem ti obraz narisala,
s prvo črko tvoje ime podpisala.
Na prašni gozdni cesti si moje ime napisal, mojega obraza nisi narisal.
Velika sva postala, je rastlo drevo, večji si z njim postal.
Tvoj obraz je še ostal, tvoje ime je drevo prerastlo,
v višino te je dvignilo.
Na gozdni cesti ni več mojega imena,
z dežjem se je spralo, v pesku še dom je postalo.
Znova na prašni cesti se pojavim,
v hipu dež vse v meni ohladi.
V nalivu z dežjem v pesku odplavam, vedno znova se pojavim, smrt že poznam, umreti pa ne znam. Gledam te še vedno, iz prašne gozdne ceste, še sem v zrnju praha.

faeq