In pravim ti,znova,
ne skrbi, vse je v redu,
vode so mirne
in modro je nebo...
Odsev je jasen,
slika poznana...

Kako le, lahko rečem,
ti to ali ono o vsem,
kar je, ko morda niti ni...
ne vem, si pa želim
v svoji imaginani strukturi
meni lastnega sveta...

Naj bo, torej, v redu
in vzemi besede tako,
ne reci, prosim, drugače,
če misliš tako...
in reci drugače, če ne misliš tako...
V trenutku, ki je,
ostane tako...

V tistem, ki pride,
ne vem, povej mi,
morda rajši ne,
kajti ta je, ki je,
trenutek, ki pravi, govori,
kriči in joče...
v meni...

Vendar tega ne veš,
kako neki bi lahko,
ko pa vztrajam v tem
dragocenem trenutku,
ki je tu...in vztraja
sam na sebi, ...ja...

Ne govori, le glej,
prestrezi moj pogled
in povej le tisto,
kar vidiš...
v mojih očeh...
Trenutek je ta, ki je,
naslednji ne šteje...
Ne morem in ne želim
videti preko tebe..

Mark Ardent