Neverjeten prizor opremljen z

čustvi,
zobmi,
oblečen v obleko iz odprtega neba.

Še vedno so polne terase oprtanih korakov.
Na čudovitem vodnem planetu se bijejo vojne,
zaradi suše je razgaljeno skalnato dno,
ponujajo se dopustniški aranžmaji, begunci se utapljajo pred obalami obljubljene Evrope,
navijači se tepejo,
oblastniki se požvižgajo na voljo volivcev,
le igralci na športnih igriščih upoštevajo piščalke sodnikov - pa še ti le, dokler jim kri ne zavre.

Jutri bova vadila slovo.

»Če je tako, da izživimo le majhen del tega, kar je v nas - kaj se zgodi s preostalim«?

Pozdravljajo nas v drevoredih.
Nekatere življenjske pripovedke med potjo že
izhlapijo,
druge se prelomijo,
zgolj nekatere uspejo seči do globin.

Tankih korenin ne nakrmi vlažna tema. Poletni veter ob večerih čutno razmakne zavese kot razkošno obleko.

Grem gnezdit pod druge oblake,
ki bodo sposobni spočeti rosne otroke, napojiti tuje želodce s vonjem rožmarina,
sivke,
cvetovi oleandra
in
sveže utrgane fige.
Mimo pripelje limuzina v barvi nezrelih jabolk.
Prisedem,
da doživim še preostali del sebe.

Lahko stopim v gaz,
novim priložnostim na sproti,
lahko pa čakam na tvoj razpad.
Če sem te sposoben zapustiti,
te bom za vedno nosil v sebi,
če se te bom oklepal,
se ne bom zavedal,
da imam previlegij
vate zreti.

Jernej Jager