Bidermajer
sestre
privezane na zemljo
iz različnih maternic
živijo kot cvetovi
redko skupaj
ko jih človek utrga
in naredi šopek
neizogibno umrejo
s povešenimi glavicami
otroci
ne žalujejo za njimi
konec
je na smetišču
nekdo bo našel
le lepilni trak
Alenka, kako zanimive prispodobe si ujela v majhen šopek iz raznovrstnih rož; všeč mi je tvoj Bidermajer in da mi misliti;)))
Z lepimi pozdravi,
Breda
Vedno me boli, ko vidim rezano cvetje (pa še marsikaj živega), kar človek nonšalantno, brez najmanjše slabe vesti uničuje (ubija) sebi v zadovoljstvo.
Bodi lepo, Marija
Breda, hvala. Zamisliti se je treba, vedno. Tudi ljudje smo lahko 'rože', in to zelo raznolike. Utrga nas življenje samo. Kaj je tisti trak, ki nas povezuje? Kaj od neke družine ali skupine nazadnje še ostane?
Marija, tudi tebi hvala za razmišljanje. Marsikaj imamo za kratkotrajni užitek in se ne obnašamo dovolj trajnostno.
LP, mcv
P. s.: Ko sem pisala pesem, še nisem vedela, da bomo naslednji dan šli na pogreb za sošolcem iz gimnazije.
Všeč mi je, razmišljam pa, da je morda zadnji verz (in se zamislil) odveč - premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Ja, res ni potrebno vsega napisati ali sugerirati. Bralec se lahko zamisli sam od sebe, če želi.
Lp, mcv
Čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 17. 08. 2022 ob 10:44
- Prebrano 472 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 264.37
- Število ocen: 11