Sve samiji
u svetu novodošlih,
starci su stranci
sopstvenim ogledalima.
Kada odlaze
stidljivo ostave
senku
za kratko sećanje.
Sve drugo stane
u šaku pepela.
Čeprav, kot verjetno mnogi, iščem sled nesmrtnosti, moram reči bravo za to pesem.
Vedno nosim v sebi koan, pokaži mi svoj obraz, ki si ga imel pred rojstvom...
Dejstvo, pepel, ostaja. V pesti nosimo svoj lastni pepel.
Vendar smo podobni orehu. Jedro v lupini ne ve, da je drevo.
Vem, kaj boš rekel, tudi drevo mora nekoč pasti ...
Lp, m
Pridružujem se bogatemu komentarju k čudoviti pesmi.
Poklon avtorju pesmi, razmišljujočemu avtorju komentarja iskrene čestitke,
obema pa prijazen pozdrav,
koni
Mika, slažem se da smo jezgra koja ne zna da je koren. Odlično rečen.
Pozdravljam te !!
Koni , hvala ne komentaru.
Srdačno te pozdravljam.
Pesem nelagodja, minljivosti, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mikailo m.z.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!