strugo potoka
pokriva presušelo listje dreves
med igro šelestenja otroci najdevajo vitka okostja žab
paglavci so kar zadovoljni s svojim otroštvom
trop dvonogih se pomika proti severovzhodu
sledi psom ki navohajo vlago
narava je skopa in se zapira sama vase
s sestro sva zastala
svoje telo nasloni na vroče skale
zapoje
gledam obzorje kako valovi s pesmijo
z žarom sonca se gostijo tudi naše sence in se zlijejo v eno
ko pride noč ki nam poklanja hlad
dokler in ali je - sen
ja mora pasti senca iz sedanjosti :)
in ja, mora
V morah so sence, ki jih zjutraj potlačimo. Sence, ki smo si jih navlekli v realnost pa so večne.
Ne?
Večne, ampak "najboljše" šele prihaja.
Lp, b.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!