Stanovala si

v
Dravljah
med bloki.

Bilo je še mračno,
ko so začele ugašati
prve ulične lampe.

Prepričan sem bil,
da bodo avgustovski dnevi
v
tebi
pustili malo daljšo - bolj oprejemljivo sled,
ki te bo zaznamovala
za jutri.
A si tisto jutro na marmorni kolač potresla preveč čokoladnih mrvic.

Prevevati so te začeli drobci hladne samote,
ki so v tebi odkrušili potreben košček kisika.

Od nekdaj si sanjarila
o pobegu drugam,
čeravno je povsod enako.

Pretakanje odmevov ni pojenjalo, temveč se je samo še bolj

kopičilo,

razbohotilo

ter
razraslo.
Kmalu si odložila spomine
med
zamaskirane obraze
in
na mizo postavila nešteto
trdo pletenih,
vtkanih,
ravno prav odmerjenih,
zmerjenih,
odrezanih,
kasneje malenkostno razrahljanih
pa spet čvrsto pritrjenih pogrinjkov.
Če bi zadoščalo, in v kolikor bi že prej čas pravilno prezračila, bi se v tistem jutru - takrat zagotovo lahko brezsramno zleknila nanje.

Z besedami se ti je mudilo in jezik je grdo prasketal po zobni sklenini.

Spominjam se, da si v okensko odprtino vstavstavila sliko iz kosov raznobarvnega stekla, povezanih s svinčenimi trakovi in ga pretesno zlepila skupaj, da se je
razbilo,
razmazalo,
pomendralo,
razlezlo
v
dolgo senco - ob tem pa so se vetrovi zlahka zakotali v zemljo.

Lahko bi si podarila še dva sončna, dneva, da bi se v miru dopolnilo vse, kar je v tebi dozorevalo.

Naslednje jutro so se mestne oblasti odločile, da številni avtomobili preveč ogrožajo atmosfero in prav tako zdravje ljudi.

Pogled si vrgla skozi okno.

Ulice so bile prazne in v zgradbah so se pričele prižigati luči. S svetili je prihajala v domove tudi nadležna poletna sparina.

Tisto popoldne se je nenavadno hitro potemnilo - vest pa je legla ter udarjala ob zvonik, kakor da bi to počela prvikrat.

Luči so počasi ugašale.

Hupanje avtomobilov na mestni aveniji je postopoma zaspalo.

Le zdravja pri ljudeh ni bilo od nikoder.

Jernej Jager