Oblak pospravim v vrečo.
Nesla ga bom tja,
kjer že dolgo ni bilo dežja
da bodo končno imeli srečo.
Bo zrasel pridelek, zelje, pšenica,
kjer dolgo se ni, se zopet bo pelo,
plelo, oralo in res bo veselo,
smejal se bo fant in njegova ženica.
Sprehod po nebu res je nevaren,
previdno s korakom,
sem mati oblakom.
Život na zemlji je ta, ki je stvaren.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Bela
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!