Skozi razo v vratih gledaš na cesto
Ovit
v
mehke niti
obtičiš v temi
iztečeš iz žil
seseden
v
turoben šelest.
Zagozden
zaraščen
v
surovost hladnokrvnih pogledov
prestajaš torturo
in
vsako jutro
strmiš proti trgu
v
mestni sovjet.
Opaziš
da sonce
v
avgustu
vse počasneje
leze na nebo
in
da ladje morju zapustijo vedno globje brazde.
Pokriješ se s prejo megle
in
se zaveš
da izrečenih besed
sam
ne boš zmogel
o(s)prati
brez
pomoči
tuje krvi.
Srhljivo!
Včasih se skozi špranjo zasveti luč, a ne v tej pesmi.
Tako tih dan je zunaj in izrečenih je mnogo preveč besed... Preveč luči je že svetilo skozi vsa ta leta... Pa nikoli zares ni pomagalo ljudem videti in spregledati.
Hvala za tvoj pogled skozi razo v vratih. Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jernej Jager
- 07. 08. 2022 ob 09:32
- Prebrano 254 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 52.54
- Število ocen: 2