Ker se nisem zavedal razlik, tudi vedel nisem, da sem v raju...šele ko sem jedel od prepovedanega so se mi odprle oči za nasprotja, pridobil sem "svobodo izbire." Od takrat, se vržen v dualnost, vračam že milijone let spet k sebi, torej: "Dolga je pot od Mene do Sebe."

"Nič drugega ničesar več" ne bom rekel...

Recimo, da obstaja samo to kar je. Drugačno je v tem, da absolutno je. Reka teče, vendar morala je prej biti reka. Kaj je obstoj sam, kakšno je absolutno bivajoče, za razliko od sveta, ki mu je njegova volja skrita. 

Zdaj..., ne uničuješ me, ne škoduješ mi, temveč hočem s teboj trpeti. 

Ker hočem, kar je. 

Ne vežejo me spone smrti, trdosrčnost moje pravičnosti, temveč sem na poti bogupodobnosti, kot praviš od Mene k Sebi in s Teboj., 

Lp, m

Miko, pa kljub vsemu, vse preživeto je posebno; včasih lepo, drugič manj lepo, ampak smo tu, v vsaki reki so naši delčki, oceani nas poznajo, vdihi obetajo ...

in ... včasih, je lepo biti človek ...

Vsi smo blagoslov, vsi ranljivi.

Volja pa je skrita le toliko časa, kot si dovolimo.

Vse lepo ti želim in še več takšnih čustvenih črk povezanih v sporočila.

Stojan

Vse dobro, Stojan.

Lp, m