Svetilnik
Samotni sinji stebri
plapolajo,
potopljeni v sanjavi vodi.
Spremešano listje vihra, zalito
v nalivih navdiha.
Ko vstaneš iz morske pene
izklesan,
ko izgineš in
te ne najde pojoč zvok
pobeglih sanj.
Pogled zdrsi mimo,
zahrepeniš po steblu,
po oprimku trdnem.
Da te dvigne pozabljenega.
Nekoč kot kralji
smo častili zemljo
in verjeli, da je mana
naša edina hrana.
Most zaziba pot,
preklano s preteklostjo.
Mrači se
in tvoj klobuk
senči obzorje.
plapolajo,
potopljeni v sanjavi vodi.
Spremešano listje vihra, zalito
v nalivih navdiha.
Ko vstaneš iz morske pene
izklesan,
ko izgineš in
te ne najde pojoč zvok
pobeglih sanj.
Pogled zdrsi mimo,
zahrepeniš po steblu,
po oprimku trdnem.
Da te dvigne pozabljenega.
Nekoč kot kralji
smo častili zemljo
in verjeli, da je mana
naša edina hrana.
Most zaziba pot,
preklano s preteklostjo.
Mrači se
in tvoj klobuk
senči obzorje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: liam
- 13. 08. 2009 ob 16:53
- Prebrano 831 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 250
- Število ocen: 8
